Ultra trail du Mont BlancSrečni so tisti, ki imajo sanje.
Ura je 17.00. Pravkar sem se poslovil od svoje čudovite podporne ekipe. Srečevali se bomo naslednja dva dneva na progi okoli masiva Mont Blanc. Počasi se pomikam proti večtisočglavi množici tekačev, ki stoji na startu veličastnega Ultra trail du Mont Blanc. Korak je počasen, kolena se rahlo šibijo. Trenutek, ki je pred menoj, ima svoj čar. Nekje v ozadju za mogočnimi vršaci slišim grmenje. Rahel vetrič morda napoveduje nevihto. Prijazen tekač iz Nove Zelandije me opazi, kako stojim na drugi strani ograje, ki ločuje tekmovalce od sprehajalcev in navijačev. Rahlo se odmakne in mi dovoli, da preplezam ograjo in stopim iz sanj v resničnost. Stojim na startu tekme, o kateri sem sanjal več let. Sploh ne opazim, da se je z neba vlil močan dež. Ko med sotekmovalci zaznam nemir, si tudi sam oblečem dežno jakno in umirjeno stojim na startu. Morda pa je to krst, ki je potreben za uspešen začetek tekme. Morda nas gospod UTMB samo preizkuša, iz kakšnega testa smo. Ogromen vložek je bil potreben, da sem prišel do te točke, tako da je v tem trenutku dež le ena izmed stvari, ki me opominjajo na to, da sem dejansko tukaj in da je ta trenutek le moj. Ne vem, kaj me čaka v naslednjih dveh dneh. Vem pa, da sem pripravljen na ta trenutek, ki sem ga tako zelo in težko čakal. Iz sanj me prebudi ploskanje večtisočglave množice tekačev in v to predstavo se hitro vključim tudi jaz. Ozrem se okoli sebe. Vidim mokre, resne , napete obraze, negotove, kaj jih čaka, a hkrati v polnem pričakovanju trenutka. V zraku je toliko adrenalina, da razpiha vse oblake. Slišim glas uradnega napovedovalca, ki najavlja, da je do starta še deset minut. Adrenalin je res razpihal oblake in tudi dež je ponehal, vendar pa jaz tega v tem trenutku ne zaznam. Vendarle slečem dežno jakno in jo pospravim v nahrbtnik. Iz zvočnikov zadoni uradna himna UTMB Conquest of Paradise (Vangelis). Čeprav stojim na mestu, mi srce bije hitreje, saj vem, da bom čez nekaj trenutkov stopil v objem Ultra traila du Mont Blanc, progo, dolgo 171 kilometrov z vršaci, visokimi 10.000 metrov. V mislih prosim UTMB, naj me sprejme takšnega, kot sem, me varuje in ne izvrže. Obljubim, da se bom obnašal ponižno in spoštljivo. Deset, devet, osem in vse tako do nič, ko se v množici tekačev poženem po ulicah Chamonixa. Že od daleč vidim visoko v zraku plapolati slovensko zastavo in zastavo Počasnih a drznih. Uspe mi dvigniti roke in pozdraviti svojo podporno ekipo. Začne se moja pot. In čas ko spoznaš koliko si močen, še le, ko biti močen ostane tvoja edina izbira. Pisati o vsakem trenutku, hribu in dolini na progi bi bilo brezpredmetno. Strnil bom le trenutke, ki so mi najbolj ostali v spominu, čeprav mi je bila vsaka minuta in vsaka sekunda v objemu UTMB doživetje zase. Spominjam se desetih dolgih vzponov na vrhove preko dva tisoč metrov in posledično dolgih spustov. Spominjam se ogromnega števila navijačev ob progi, ki so bili tam tudi sredi noči ob prihodu v vasice ob poti, in tistega »Ale, Renato!«, ki mi je vedno znova vlival novih moči. Spominjam se svojih zdravstvenih težav, svoje borbe z njimi in želje potisniti jih na stran. Slutil sem, da se bodo pojavile, a prav ta želja, da jim ne dam premoči nad seboj, mi je pomagala najti način, kako se z njimi spopasti, jih odriniti in jim ne dovoliti, da me premagajo. Spominjam se Klavdije in njenega vedrega, nasmejanega, pozitivnega obraza. Vedno znova je zame našla prave besede in mi dajala novih moči. Nepozabna je moja podporna ekipa s Stankom, Marto, Dejanom, Branko, Valterjem, Aleksandrom, Matejo in Mitjo, ki so me navdihovali z novo energijo. Spominjam se tistih zlatih masaž, ki so jih Klavdija, Branka, Dejan in Stanko nudili mojim utrujenim nogam. Spominjam se tekačev, ki so me še pred nekaj minutami prehiteli, a sem jih že čez nekaj trenutkov videl spati ob progi. Spominjam se vseh tistih veličastnih razgledov, ki mi jih je gospod Mont Blanc nudil tekom celotne sobote. Spominjam se množice lučk, ki sem jo ponoči videl na vrhovih pred seboj in ob kateri sem se zavedal svoje majhnosti. Nedolgo zatem sem bil tudi sam ena izmed tistih lučk, ki so jih drugi gledali od spodaj. Spominjam se tistega prvega sončnega žarka na prelazu Arete du Mont Favre (2433), ki me je iz objema prve noči pospremil v novo jutro. Spominjam se zobne ščetke, ki mi jo je Klavdija pomolila pod nos na tranzicijski postaji Courmayeur. Tiho sem jo poslušal, vzel zobno ščetko, si opral zobe in moram vam povedati, da sem se zaradi nove svežine počutil bolje. Spominjam se tiste lepe tekaške poti na višini 2000 metrov s čudovitimi razgledi, narejenimi za bogove, med planinskima kočama Rifugio Bertone in Rifugio Bonatti. Spominjam se odseka v Švici med La Fouly in Champec-Lac in neizmerne moči, ki sem jo tam čutil v sebi. Še zdaj mi ni jasno, kdo mi je dal takšno moč. Ko sem se na 114. kilometru zasačil s tempom 4.30 min/km, sem se ustavil, opravičil gospodu Mont Blancu za divjanje in nadaljeval v zmernem tempu. Pred seboj še vedno vidim nevihtne oblake in slišim grmenje na tem delu proge, ki so precej pripomogli k temu, da sem na tranzicijo prispel eno uro pred predvidenim časom. Spominjam se srečanja s tekaškima prijateljema iz Slovenije, Rokom in Matjažem, ki je imelo poseben čar. Spominjam se juhic, ki so me držale pri moči, in na novo odkrite lubenice, ki je, oh, tako zelo prijala. Spominjam se …………. Še bi lahko našteval, a, oprostite, nekaj bom zadržal zase, tam globoko v srcu. Prišel je trenutek, ko je moja noga stopila na ulice Chamonixa, trenutek, za katerega bi želel, da bi trajal vsaj toliko časa, kot je trajala tekma. Kolikokrat sem na treningih in celo v sanjah doživel ta trenutek! Zdelo se mi je, kot da sem tu že bil. Še tako trdnemu in klenemu tekaču se tukaj orosijo oči in tudi meni so se. Solze sreče so spolzele po licih. Koliko odrekanja, koliko treningov je bilo potrebnih za ta trenutek, ki je tukaj in sedaj. Tečem proti cilju. V daljavi že vidim slovensko in klubsko zastavo, ki plapolata visoko v zraku. Korak je lahkoten, kot da ne bi bilo za menoj 170 kilometrov, začinjenih z 10 000 višinskimi metri. Srce bije močneje, oči se orosijo. Ponosen sem na sebe, družino, ki mi je stala ob strani. V tem trenutku zagledam ob progi Klavdijo, kako na ves glas navija. Stisnem jo k sebi. Poljub, ki ji ga podarim, je več kot le poljub. Je velika zahvala za vse, kar je v zadnjih letih preživljala z menoj za uresničitev tega mojega trenutka. Še nekaj metrov teka in tukaj na desni ob ograji je moja ekipa. Vsi so polni veselja, na obrazih jim vidim tisto pristno zadovoljstvo, kot da bi oni premagali progo. Vsakemu posebej stisnem roko. Ne zanima me čas tekme. Čas je moj trenutek, ta stisk roke je zahvala za vse. Prijatelji Stanko, Marta, Valter, Dejan, Branka, Aleksander, Mateja in Mitja, ostali ste mi v tistem predalčku, tam globoko v srcu. Vzamem slovensko zastavo, vedno sem ponosen, da sem Slovenec, in z njo stečem proti cilju. V zadnjih 100 metrih pozdravim navijače na levi in desni in izvedem svoj znameniti skok v cilj. Dvignem roke in zastavo in se isti trenutek spustim na kolena. Poljubim tepih UTMB in se gospodu zahvalim, da me je vzel med svoje. Neizmerno sem ponosen in srečen, ker sem uresničil svoje sanje. Sledijo čestitke moje ekipe, pozdrav velikega tekaškega prijatelja Matjaža, ki pride v cilj nekaj minut za menoj. To je človek, ki je bil mojega prihoda v cilj bolj vesel kot svojega, tokrat že tretjega. Nazdraviva s pivom Stezičar XXL, posebnim za ta trenutek. Oba žariva od sreče in sva opita od trenutka, v katerem živiva. »Renato, uresničil si svoje sanje! Kaj naprej? Boš zadevo ponovil?« me sprašujejo ljudje. Sanje je vedno lepo imeti, še lepše jih je uresničiti. Ultra trail du Mont Blanc me je posrkal vase in sprejel takšnega, kot sem, z vsemi mojimi napakami in dobrimi lastnostmi. Razumela sva se kot stara prijatelja. Vsaka minuta in sekunda v njegovem objemu mi je bila veličastna in neponovljiva. Dal mi je vedeti, da se z njim ni šaliti, a isti trenutek, ko sem ga spoštoval, me je nagradil s čudovitimi razgledi. Ali lahko to še ponovim? Ne, HVALA. Ostal mi boš v spominu takšen, kot si, veličasten in popoln. Obljubim pa ti, da se nekoč vrnem v prijetni družbi moje ekipe in te obiščem v desetdnevnem prijetnem planinarjenju od koče do koče. Saj veš, dobrih prijateljev se ne pozabi kar tako. Hvala, Ultra trail du Mont Blanc 2019. Renato |
SPREJEM NOVA GORICA 2.9.2019Globok priklon prijatelji !!!!!
Srečni so tisti, ki imajo sanje, še srečnejši pa tisti, ki so se pripravljeni potruditi, da se te sanje uresničijo! In jaz sem se potrudil ! |