ZAKAJ TEČEM»Uživati hočem v naravi, teči po šumečem listju, slišati ptičje petje, loviti ravnotežje po gorskih poteh in gozdnih koreninah, občudovati hribe z razglednih grebenov, izprazniti glavo od vsakodnevnih informacij, začutiti pekoče mišice in globo dihanje, rahel poletni dež, priti ves blaten pod topel tuš, spiti kozarec hladnega piva ter vse to sproščeno podoživljati z bližnjimi in s prijatelji.«
Trail tek ali tek v objemu narave !
Tečem dobrih 15 let. V tem času sem okusil različne teke, teke za primorski, slovenski pokal, veliko tekem na razdalji malega maratona in tudi nekaj na razdalji velikega maratona. Nič kolikokrat sem stal na stopničkah in dobil takšne ali drugačne medalje, pokale. V malem maratonu sem prilezel do rezultata 1:18 in v velikem do 2:52, potem pa sem se pojavil na startu Gorskega maratona štirih občin in začel spreminjati moj odnos do teka. Kar naenkrat mi niso bile več pomembne sekunde in minute ampak prihod v CILJ in uživanje v naravi. Še danes se spomnim ljudi po pretečenem maratonu v Berlinu, kako me vprašujejo Kateri si bil? No , ja 699 ! A dobro tako iz usmiljenja, je bil odgovor ! Nihče pa ne ve da je za to uvrstitev bilo potrebno teči 2 uri 52 minut ,saj je bilo na startu 40.000 ljudi. Po vsakem malem maratonu vprašanja o časih in uvrstitvah. Predalčkanje, kam te uvrstijo, kaj veljaš…. Ljudje smo pač taki, radi se primerjamo, tekmujemo, izčrpavamo. Prekleto dobro vem koliko garanja, odrekanja je potrebno, da se nekaj osvoji. Spoštujem vse zmagovalce in »dobre« in z veseljem jim sežem v roko, vendar sem človek ki spoštuje tudi tiste »zadnje«, ker vem koliko truda so vložili v to da so osvojili CILJ ! In prav vse to se dogaja v teku v naravi, ni več govorjenja o časih, uvrstitvah ..šteje prihodu v cilj in način poti do cilja. Vsak ti je pripravljen na progi pomagat, reči kakšno vzpodbudno besedo, vsak doživi svojo zgodbo, a vsi smo prijatelji, kakor ena velika družina. Res je da je tudi tukaj nekdo prvi in nekdo zadnji, pač stvar pripravljenosti vsakega posameznika, vendar smo vsi prijatelji ! Tu in tam se tudi tukaj pojavi kakšen »tekmovalec«, ki je prišel iz cestnih tekov in ga vse moti ( oznake, teren….) in lahko tudi zmaga. A kaj hitro vidi, da to ni to in ni ga dolgo v naši družbi. Pa samo teči hočemo in kakor je zapisal moj dober tekaški in osebni prijatelj : Matjaž Čampa »Uživati hočem v naravi, teči po šumečem listju, slišati ptičje petje, loviti ravnotežje po gorskih poteh in gozdnih koreninah, občudovati hribe z razglednih grebenov, izprazniti glavo od vsakodnevnih informacij, začutiti pekoče mišice in globo dihanje, rahel poletni dež, priti ves blaten pod topel tuš, spiti kozarec hladnega piva ter vse to sproščeno podoživljati z bližnjimi in s prijatelji.« Že peto leto vodim tekaško skupino »počasni a drzni«. Ime skupine pove vse. Počasni – mogoče niti nismo tako počasni, vendar čas nam ni pomemben. Drzni- Upamo si biti prisotni, upamo uživati, uničevati mite, predvsem pa se imeti lepo. Osebe, ki ob svojih prvih tekaških korakih niso pretekle skupaj niti 500 metrov. Danes imajo že vsi za seboj nekaj razdalj malega maratona in se spogledujejo z velikim maratonom. Nikoli mi ni pomemben čas, ampak prihod v cilj z nasmehom na obrazu. Kot trenerju mi ni lepšega darila kot videt tisti zadovoljni obraz ob prihodu v cilj. Zmogel sem in še bom prišel ! A je tukaj važen čas??? Tekaška skupina raste in z njimi tudi jaz in ko se na koncu napornega treninga usedemo skupaj in ob kozarcu hladnega piva pogovarjamo o novih podvigih vem da sem na pravi poti. Samo to hočem!!! |
Srečni so tisti, ki imajo sanje, še srečnejši pa tisti, ki so se pripravljeni potruditi, da se te sanje uresničijo.
|